Pot do mojstrstva v borilnih veščinah: od otroštva do zrelosti

Tradicionalna pot treninga borilnih veščin ni linearna – je ciklična, valovita, prežeta z učenjem, opuščanjem in ponovnim vračanjem k bistvu. Tako kot se človek razvija skozi otroštvo, mladost, zrelost, se razvija tudi njegovo telo, občutek in razumevanje gibanja.

「大明終始，六位時成，時乘六龍以御天。」

»Veliko razodetje se rojeva in umira v ciklih; šest oblik se uresniči po času; tisti, ki razume čas, 'jaha šest zmajev' in deluje skladno z vesoljnim redom.«

(Knjiga Premen / Yijing, Da Zhuan)

Morda se prepoznaš v kateri od spodnjih faz. Morda si nekje čisto na začetku – ali pa že dolgo treniraš, a se zdi, da se šele zdaj zares začenja. To je nekaj povsem običajnega. Vsaka faza ima svoj smisel.

Otroštvo kot temelj raznolikega gibanja

V zgodnjem otroštvu je ključnega pomena raznolikost gibanja in ne usmerjena vadba tehnike. Gibanje v naravi, plezanje po drevesih, tek, igre z žogo, preprosta akrobatika, domišljijski poligoni – vse to ustvarja motorično širino, ki pozneje ostane kot temelj za vsako borilno veščino.

Otrok naj ne trenira "udarjanja", temveč naj se uči čutiti svoje telo, pridobiti ravnotežje, orientacijo, ritem – in predvsem: veselje do gibanja.

Ni pomembno, katero veščino trenira. Pomembno je, da se giblje raznoliko, z domišljijo, drznostjo in igrivostjo.

Preizkus moči in volje – obdobje odraščanja

Z odraščanjem pride želja po dokazovanju, preizkušanju meja in izkušnji napora. To je čas, ko mladi trenirajo moč, eksplozivnost, pogum in se lotevajo tekmovanj. Ponavljajo osnovne tehnike do izčrpanosti, udarjajo v vrečo, se preizkušajo v sparingih – morda v sandi, judu, boksu, tuishou.

V tem obdobju treninga borilnih veščin se oblikuje temeljna notranja lastnost: vztrajnost. Koliko porazov preneseš, koliko udarcev te ne zlomi, koliko bolečine lahko sprejmeš – ne kot žrtev, temveč kot borec.

A kljub tej borbenosti je pomembno, da borilna veščina ostaja sredstvo rasti – ne potrditev ega. Dober učitelj ni zgolj vodja – pogosto je ogledalo, v katerem mladi borec preverja svoj odnos do sebe.

Mladostna kriza ali prehod v tradicijo

Po prvem valu intenzivnega treniranja pride pogosto notranji premik. Telo še zmore, a um začne iskati nekaj globljega.

Mnogi tu zapustijo borilne veščine – morda še posebej tisti, ki so bili zelo uspešni, a jim je trening postal prazen. Drugi ostanejo – in prvič resnično vstopijo v tradicijo. Odkrivajo notranje stile, kot so wingchun, taijiquan, tradicionalni karate, xingyiquan.

Vadba postane raziskovanje, ne dokazovanje. Sparingi ostajajo, a brez potrebe po zmagi. Vadimo forme, delo v parih, leseno lutko, koordinacijo z dihom. Trening postane svobodnejši, bolj oseben.

V našem klubu se marsikdo pridruži prav v tej fazi – ko začne iskati nekaj bolj zrelega in išče več kot le kondicijo ali tehniko. Ko želi prakso, ki omogoča raziskovanje, a hkrati zahteva disciplino.

Zrelost in preoblikovanje moči v prisotnost

Z zrelostjo se spremeni tudi način vadbe. Ne iščemo več moči – iščemo pretok.

Udarec prihaja iz strukture, iz kota, iz občutka za pravi trenutek. Vadimo skladnost, mehko moč - manj sile za več učinka.

Delo v parih postane manj tekmovalno, a nič manj intenzivno – zahteva več prisotnosti, več občutka, več odzivnosti.

「拳無拳，意無意，無意之中是真意。」

Udarec ni več udarec, namen je brez namena – in prav tam, v odsotnosti namena, se rodi smisel vsega.

(Xingyiquan klasiki)

Vsaka ponovitev postane pomembna. Ničesar več ne počnemo "mimogrede". Včasih šele na tej točki človek začne zares trenirati.

Mojstrstvo kot osebni izraz

Na tej točki borilna veščina postane notranja. Ne gre več za zunanjo formo, temveč za prisotnost v vsakem trenutku. Gibanje je ekonomično, pogled umirjen, dihanje počasno.

Ne gre več za udarec, niti za zmago, ker ni več potrebe po njej.

“Gledamo – pa ga ne uzremo. Prisluškujemo – pa ga ne slišimo. Segamo – pa ga ne zgrabimo.”

(Dao De Jing, poglavje XIV)

Ni nujno, da te besede razumeš takoj. Pomembneje je, da jih občutiš, medtem ko v neskončnost ponavljaš en gib – znova in znova. Včasih šele telo razume, kar um še ne zna povedati.

V tej fazi gibanje dobi lasten izraz.

Ne kot kopija učitelja, ne kot rekonstrukcija starega – temveč kot osebna, tiha izjava: “To je moja pot.”

Vadba, ki zori skupaj s človekom

Trening borilnih veščin je dolga, večplastna pot. Od igre v otroštvu, do znoja v mladosti. Od ponotranjenja tradicije, do preprostosti zrelosti. In če imamo srečo – vse do mojstrstva, ki ni bleščeče, temveč tiho.

Kitajci pravijo, da se v mladosti učiš konfucijanstva, v zrelosti daoizma. Konfucij pomeni disciplino, spoštovanje učitelja, strukturo. Daoizem pomeni svobodo, opuščanje nepotrebnega, zaupanje v naravni ritem.

子曰：

「吾十有五而志於學，三十而立，四十而不惑，五十而知天命，六十而耳順，七十而從心所欲，不踰矩。」

Konfucij je dejal: »Pri petnajstih sem obrnil srce k učenju. Pri tridesetih sem stal trdno. Pri štiridesetih nisem imel več dvomov. Pri petdesetih sem spoznal svojo usodo. Pri šestdesetih sem poslušal sebe. Pri sedemdesetih sem lahko sledil svojim srčnim željam, ne da bi prekoračil pravo mero.«

Borilna veščina – kadar jo vadimo predano in globoko – ni več sistem. Postane odnos. Postane pot.