T A I J I Q U A N
太極拳
Kaj vadimo
Taijiquan je kitajska borilna veščina, katere izhodišče je mehko, povezano gibanje, natančna telesna usklajenost in notranja stabilnost. Vadimo ga na način, ki omogoča odziv brez napetosti in stik s partnerjem brez konflikta. Čeprav je na Zahodu pogosto poznan kot počasno gibanje za sproščanje, ostaja v svojem bistvu borilna veščina.
Na treningih vadimo:
– formo Yang 37, ki seznanja z osnovnimi gibi borilne veščine in gradi notranjo povezavo, os ter ravnotežje,
– osnovne principe gibanja v taijiquanu, kot so polnost in praznina, usmerjanje teže, spiralno gibanje in neprekinjen tok,
– tuishou (potiskanje rok) v različnih variacijah – enoročno, dvoročno, s premikanjem, z rotacijo, v cikličnih ponovitvah,
– prosti tuishou, kjer gre za raziskovanje odziva, smeri sile in ohranjanja dinamičnega ravnotežja.
Značilno za našo vadbo je, da izhajamo iz stika s partnerjem – ne zato, da bi ga premagali, ampak da bi se skozi skupni proces oba učila usklajevanja in odzivanja.
Ne gre za prevlado. Gre za zaznavanje, odziv in ravnotežje – tako telesno kot notranje.
Osnova je, da zapustimo sebe in sledimo drugemu.
– mojster Yang Chengfu
Naš pristop
Žiga in Katarina sta neposredna učenca mojstra Zenga Xiangboja (曾祥柏) s Tajvana, ki poučuje linijo taijiquana, kakor jo je razvil njegov učitelj mojster Zheng Manqing (鄭曼青) – eden najpomembnejših predstavnikov družine Yang.
Zvesti smo tradiciji, a vadbo razvijamo znotraj sodobnega konteksta. Učimo se ravnati s pritiskom, poslušati telo, se umakniti brez bega in vztrajati brez napetosti.
To, kar ohranjamo, ni oblika, temveč načelo – gibanje iz osi, prehod iz spirale, odločitev brez napadalnosti.
Sprosti se, popolnoma se sprosti. Odpri celo telo! Nesproščen, nesproščen! Če si napet, potem si tepen kot boksarska vreča.
– mojster Zheng Manqing
Učiteljska linija
Mojster Zeng Xiangbo (曾祥柏) vadbo poučuje in razvija na Tajvanu.
Njegov pristop temelji na ideji, da se taijiquan začne v stiku s partnerjem – v vadbi v parih, ne le v formi. S pomočjo cikličnih tuishou vaj, razvitih na podlagi izkušenj z wingchunom in poučevanja tajvanskih specialnih enot, gradi sistem, ki je aplikativen in dostopen – brez izgube globine, ki je sicer značilna za taijiquan na najvišjem nivoju.
Če bi rad razumel taijiquan, moraš najprej poznati pomen, ki ga nosi taiji znak.
Pot komplementarnosti vsebuje zmago in poraz, ampak zmaga in poraz nista pot komplementarnosti.«
– mojster Zeng Xiangbo
Legenda
Po legendi naj bi taijiquan nastal na gori Wudang, kjer je modrec Zhang Sanfeng (張三丰) združil borilno znanje z notranjo kultivacijo in naravnimi cikli. Njegova pot je bila pot spremembe, zaznavanja in odziva.
Borilne veščine so telesna vadba, kultivacija vrednot in nega življenja – svet duhovnosti in modrosti. Borba med dvema vsebuje isti princip kot borba znotraj samega sebe.
– pripisano Zhang Sanfengu
Daoistična podlaga
Taijiquan je tesno povezan s kitajsko filozofijo: z Daom, s Knjigo premen (Yijing) in z notranjimi teksti Wudanga.
Vse to niso okraski, temveč način razumevanja telesa, gibanja in življenja. Tako kot v naravi nič ni statično, se tudi v borilni veščini stalno vse spreminja. Ključna veščina taijiquana je prav zmožnost zaznavanja spremembe – in gibanja z njo, ne proti njej.
Metoda mečevanja je takšna: nasprotniku se odprem in mu dam priložnost, da me premaga.
Gibati se začnem za njim, do reza pa pridem pred njim.«
– daoistični tekst
Zakaj taijiquan danes?
V času hitrih odločitev in konstantne napetosti ponuja taijiquan redko priložnost: učenje odzivanja brez naglice, poslušanja brez vmesnega mnenja in gibanja, ki ne izhaja iz refleksa, temveč iz središča. Ne goji agresije, a uči delovanja. Ne beži pred pritiskom, a se mu ne ukloni.
Ne vrača nas v preteklost – ampak nas uri za sedanjost, ki je pogosto zahtevnejša od vsakršne borbe.
Video taijiquan tuishou vadbe v našem kung fu klubu.
