Borilne veščine in (ne)nasilje

Pred časom je nek učenec omenil, da bi morda na treninge začel prihajati tudi njegov oče. »Pravi, da so taki časi,« je rekel. Taki časi? Kakšni so to časi, da človek, ki živi za ekranom, ukvarja s programiranjem in verjame v racionalnost sveta, razmišlja, da bi začel trenirati borilno veščino? Morda čuti to, kar čutimo mnogi – da se nekaj premika pod površjem. Da napetost v zraku ni več samo psihološka, ampak telesna. Da ljudje hodijo po robu.

Pred kratkim je na ulici odrasel moški udaril fanta, ki ga je prehitel na kolesarski stezi. Bil je na poti v šolo. Ni bilo prepira, nobenega resnega razloga – le trenutek, ko se je nekomu stemnilo pred očmi. Moški je zakričal: »Mulc, ustav’ se!« in ga, ko se je ta res ustavil, treščil s pestjo v obraz. Udarec odraslega moškega v mladeniča. Na ulici, sredi dneva. Brez opozorila, brez posledic. Kaj je fant naredil narobe? Morda ga je prehitel preveč mladostno vihravo in se je moški počutil ogroženega. A to ni bil odziv – bil je izbruh. Izraz nečesa, kar se je dolgo nabiralo in čakalo svojo priložnost, da udari nekoga šibkejšega.

Fan Ho, Inferno (1962)

To je današnji čas – vsi smo napeti, a nihče ne ve, kam s to napetostjo. Družba, v kateri vse razpada – ne samo tisti svet, ki je bil od nekdaj na robu, ampak tudi tisti, ki se ima za “urejenega” in “civilnega” – postaja skupnost posameznikov brez notranje hierarhije, brez spoštovanja, brez vodje.

Vsi imamo iste telefone, gledamo iste navidezne svetove, poslušamo iste laži o tem, kaj je uspeh. Ko pride do stika z realnostjo – z nepredvidljivostjo drugega človeka, s strahom, z izgubo nadzora – se pokaže, da družba ni več skupnost, ampak skupek posameznikov, ki poskušajo preživeti vsak po svoje. Tisti, ki znajo glasneje in bolj grobo, prevladajo. Večina bi rada le mirno živela, vendar v družbi brez reda za navidezni mir vedno plačajo najšibkejši.

V takem ozračju marsikdo pride trenirat s predstavo, da je borilna veščina način, kako postati nevaren. Govorijo o »brutalnosti«, o »realnih situacijah«, o tem, da moraš trenirati tako, da »ni pravil«, ker potem boš to zares lahko “uporabil”, če bo treba. Toda ko se predstava o sebi sreča z realnostjo treninga – ne takšnega iz filmov, ampak tistega, v katerem je treba znova in znova ponavljati iste vaje, zdržati napor, osredotočiti pozornost, ko bi že zdavnaj raje odnehal – odpade ves blef. Ostane resničnost telesa, brez besed in brez prazne poze. Ko odpade blef, pride tišina, v kateri se pokaže tisti znani občutek – strah. Ne pred udarcem, ampak pred tem, da si razgaljen. Da ni več ničesar, za kar bi se lahko skril.

Borilne veščine so se od nekdaj ukvarjale s silo. A ne zato, da bi jo poveličevale, temveč da bi jo zadržale znotraj kontroliranega okvirja. Trening borilne veščine ni vaja nasilja, temveč vaja razumevanja sile – v sebi in v drugem. Uči nas prenašati pritisk, ne da bi otrpnili, in ohranjati jasnost, ko se vse spreminja. V času, ko se družbeni in notranji okviri podirajo, ta praksa ponuja nekaj redkega: zgoščeno ponavljanje gibov, blokad in udarcev, ki sčasoma oblikuje odziv – manj impulziven, bolj premišljen; po potrebi hitrejši ali močnejši, a vedno z izbiro in nadzorom. Nenasilje pri tem ni izogibanje realnosti sile. Gre za to, da ko se moraš soočiti z nasiljem, telo in misel ne reagirata iz strahu, ampak iz zbranosti. Trening da tisto majhno prednost – avtomatizem, rojen iz ponovitev, ki naredi odziv umirjen, natančen in učinkovit – ne paničen, ampak zavesten.

Vadbeni prizor – Metelkova, Ljubljana.

Mnogi verjamejo, da se mir gradi z umikom, z odpovedjo konfliktu. Toda resnična nenasilnost ni pasivnost. Je odločitev. Zahteva sposobnost prenesti pritisk, ne da bi se mu podredili. V tem smislu so borilne veščine danes eden redkih prostorov, kjer se človek lahko nauči, kaj mir sploh pomeni: da mir ni odsotnost konflikta, ampak sposobnost ohraniti zbranost, ko se konflikt zgodi.

Ko institucije razpadajo in ko se ljudje počutijo ogrožene, iščejo nadzor. Nekateri ga iščejo v orožju, drugi v kričanju, tretji v fantazijah o moči. A nadzor brez notranjega reda je samo druga oblika strahu. Zato je trening, čeprav se zdi preprost – položaj telesa, gib roke, korak, izdih – danes nekaj veliko več. Je vaja človečnosti v času, ko brutalnost postaja družbeni refleks.

Nasilje se ne začne z udarcem. Začne se v trenutku, ko človek izgubi občutek za mejo – pri sebi ali pri drugem. In nenasilje ni šibkost, ampak stabilnost – sposobnost zdržati pritisk, ne da bi ga razširil naprej.

V takih časih borilna veščina ni hobi. Je način, kako ostati človek.