B L O G
o wing chunu in taijiquanu
Ko se gibanje umiri, ostane misel.
Na tej strani zbiramo misli, ki so se oblikovale ob robu treninga. Včasih se pojavijo šele po vadbi, ko telo utihne, drugič vzniknejo sredi vaje in jih ujamemo kasneje.
Pišemo o borilni veščini, kot jo doživljamo – skozi gibanje, stik, odpor, čudenje, neuspeh.
O tem, kako se vadba začne v telesu in konča v razmisleku. In kako tudi obratno: kako se vprašanja, ki jih nosimo, včasih razjasnijo šele v dotiku z drugim.
Zapisi niso učbeniško razlagalni. Niso teorija taijiquana ali wing chuna. So refleksije tistih, ki treniramo. Z notranjega roba izkušnje.
V zapisih razmišljamo o tem, kako se mojstrstvo v borilnih veščinah ne doseže z naporom, temveč s preobrazbo – kot v zapisu Pot do mojstrstva, kjer se učenje iz telesne natančnosti razvije v življenjsko zrelost. Sprašujemo se, kdo je moj shifu in kako razumeti odnos med spoštovanjem tradicije in osebno odgovornostjo. Včasih izhajamo iz podrobnosti: iz malih stvari, kjer se razkrije veliki Dao. Drugič poskušamo razložiti, zakaj je nekaj izgubljeno s prevodom, ko se veščina prenaša skozi različne jezike in kulture. Premlevamo pomen mirovanja in mirnosti, pišemo o fluidnosti giba, pa tudi o tem, kako razmišljata Konfucij in Sokrat, ko gre za prenos znanja.
Blog je prostor za počasno branje.
Za tiste, ki jih ne zanima le, kaj počnemo na treningu, temveč zakaj. In kaj vse v resnici treniramo, ko treniramo.
Dobrodošli.
