Dao in zen – med kitajsko mehkobo in japonsko ostrino

Ko govorimo o vzhodnih borilnih veščinah, govorimo tudi o dveh načinih gledanja na svet. Eden izhaja iz Kitajske, kjer daoizem vidi življenje kot nenehno prehajanje med nasprotji, kot tok sprememb, ki nikoli ne zastane. Drugi iz Japonske, kjer zen prežema umetnost, arhitekturo, odnos do vsakdanjega dejanja – in tudi način borbe. Če dantien v telesu predstavlja središče teže in zbranosti, potem se dao in zen lahko razumeta kot dve obliki iste vadbe: ena uči jasnost in smer, druga sposobnost prehajanja. Čeprav izhajata iz različnih kulturnih korenin, se v svojem bistvu dotikata iste točke – jasnosti v gibanju in miru v središču delovanja.

Kitajski kung fu že na začetku deluje kot neprekinjen ples gibov, kot tok vode, ki se preliva in spreminja svojo obliko glede na teren. V ozadju tega gibanja je daoistična misel: življenje se nenehno preobraža, zato se mora tudi telo naučiti gibati brez odpora. Stari rek pravi:

「技無定法，變化無窮」

Tehnika nima stalne oblike, sprememba je brezmejna. 

Učenci mojstra Zenga na obisku v našem klubu.

Taijiquan in wing chun to misel prevajata v prakso telesa: bodi sproščen, živahen, okrogel in povezan (圓活鬆沉). Forme posnemajo naravo – gibanje živali, dihanje vetra, ritem vode. Vse deluje kot igra, a v tej igrivosti se sčasoma pojavi vprašanje: ali prilagodljivost sama zadošča za celostno borilno veščino?

Ko se praksa poglobi, postane jasno, da potrebuje še drugo komponento – notranjo os, iz katere se rodi jasnost in usmerjenost. Kitajske tradicije so v svojih sistemih vedno združevale dve razsežnosti: učinkovitost v borbi in nego vitalnosti. Toda tisto, kar gib drži skupaj, pogosto ni vidno na začetku. Učimo se mehkobe, dokler ne spoznamo, da sproščenost brez osrediščenosti izgubi povezanost. Tudi v mehkobi je potreben center – točka teže, ki drži strukturo, in zbranost, iz katere se lahko rodi odziv brez napetosti.

Mojster Borut Mauhler in Kishabajuku Slovenija

Če se obrnemo proti Japonski, vidimo nasprotno polarnost iste poti. Tam zen oblikuje način borbe, ki izhaja iz popolne jasnosti. V japonskih veščinah, kot so kenjutsu, bojutsu ali tradicionalni karate, vsak gib nosi pomen; vsak udarec ima svoj začetek in konec. V bujutsuju velja rek:

一足一刀 (issoku itto)

En korak, en rez.

Ta preprostost ni togost, temveč izraz popolne prisotnosti.

Tradicija poudarja zanshin (pozornost), metsuke (pogled), shisei (držo), ma-ai (razdaljo) in kime (notranjo odločnost). Učenec se uči izvajati kato – določen vzorec gibanja – počasi in natančno, da bi v njej našel mirnost v odločnosti.

Samuraj Miyamoto Musashi je zapisal: 

“Pot bojevnika je v odločnem sprejemanju minljivosti.” 

Miyamoto Musashi, Hotei kan tokei zu (Hotei gleda boj petelinov), okoli 1640.

Ko to sprejmeš, ni več prostora za omahovanje; ostrina giba se rodi iz miru v središču.

Če japonski budo gradi popolnost skozi red, kitajski kung fu išče svobodo skozi spremembo. Eden ostri, drugi mehča. A oba kažeta isto pot – kako uskladiti jasnost z odzivnostjo, odločnost z mehkobo. Daoistični tekst Huainanzi iz 2. stoletja pr. n. št. opozarja: 

“Princ lahko peš ujame jelena in z rokami premaga tigra,

a če ga postavimo v temno sobo, ne more zgrabiti niti želve.

Zakaj? Ker razmere niso ugodne.” 

Tudi to je lekcija o ravnotežju: ne zadošča moč, če ni zaznave okoliščin, in ne zadošča občutljivost, če ni notranjega jedra.

Zen menih Takuan Sōhō je v spisu Fudōchi Shinmyōroku zapisal: 

“Ko se um ustavi, se ustavi tudi telo. Ko um ne obstane, se gibanje poraja prosto in brez zadržkov - takrat um miruje.” 

Chen Rong (Južni Song, 13. stoletje) – Zvitek devetih zmajev. Slika ne prikazuje zmajev kot bitij, temveč kot sile gibanja v vodi in megli. V tem prepletanju elementov se razodeva daoistična misel o stalni preobrazbi.

Podoben princip poznamo tudi v taijiquanu:

「磨轉心不轉」

Mlinski kamen se vrti, a srce ostaja mirno. 

Na tej točki se poti daota in zena združita. Japonska črta simbolizira odločnost in smer, kitajski krog povezanost in pretočnost. Ko se združita, nastane spirala – oblika, v kateri se energija ne ustavi, temveč kroži. Spirala diha, raste in se vrača; v njej se prepoznata ritem življenja in notranja moč. Ni le simbol, temveč občutek v telesu: gibanje, ki se začne v dantienu – v japonski tradiciji bi temu rekli hara –, se prek hrbtenice razširi navzven – kot val, ki se razplete v udarec ali sprejem pritiska.

Yuichi Inoue (1916–1985), Butsu (Buda)

Mojstrstvo se začne tam, kjer se ostrina in mehkoba prenehata izključevati. Ko postaneta dve plati iste pozornosti. V borilni veščini to pomeni, da se jasnost odločitve in mehkoba zaznave združita v isti trenutek – udarec se rodi iz tišine, gibanje iz miru. Takrat praksa postane več kot skupek tehnik; postane način, kako biti prisoten v spreminjajočem se svetu. V praksi se to začne pri telesu – pri zavedanju teže, diha in osi, iz katerih se rodi sposobnost odziva brez napetosti. Ravnotežje ni točka, temveč gibanje. In mir ni odsotnost spremembe – temveč sposobnost, da v njej ostaneš cel.