Ko udobje postane ovira

Zdi se, da smo udobje postavili na vrh lestvice življenjskih prioritet. Vsak fizični napor, vsako neudobje – mraz, vročina, neravna podlaga – se zdi odvečno. Na plaži to vidimo v gumijastih copatih, ki nas varujejo pred prodnatim dnom. V mestih v električnih skirojih, ki nas od vrat do vrat pripeljejo brez koraka hoje, in na električnih kolesih, ki s »turbo« načinom premagajo klance brez enega samega pospešenega diha. Poleti nas doma, v avtu in v službi čaka klima, ki nas varuje pred vsakim toplim sunkom. Prag naše tolerance do neugodja se tako tiho in vztrajno niža.

Paradoks je očiten: izogibamo se telesnim stresom, ki so v pravem odmerku koristni – gradijo odpornost, ohranjajo živčni sistem prožen – hkrati pa živimo v stalnem, pogosto prikritem psihološkem stresu. Mir in tišina postajata redkost, dražljaji stalnica, brez katerih marsikdo občuti praznino.

Prav tem telesnim dražljajem, ki so v majhnih količinah koristni, biologija pravi hormeza. Mraz, vročina, telesni napor – če so kratkotrajni in premišljeni – sprožijo prilagoditvene mehanizme, zaradi katerih postanemo bolj odporni.

Nevroznanstvenik z Univerze Stanford dr. Andrew Huberman opozarja, da so preprosti hormetični stresorji, kot so jutranja svetloba, stik z mrazom in občasno postenje, orodja za krepitev telesa in živčnega sistema.

Kratkotrajno izpostavljanje jutranji svetlobi v prvih nekaj urah po sončnem vzhodu preko specializiranih celic v očesni mrežnici sproži signal v možgane, ki uravnava notranjo biološko uro (cirkadiani ritem). Ta proces dvigne raven kortizola – hormona, ki zjutraj naravno spodbuja budnost, zbranost in energijo – ter nastavi čas sproščanja melatonina v večernih urah.

Kratek stik z mrzlo vodo sproži val dopamina in adrenalina, ki poveča zbranost in dvigne prag odpornosti na stres. Postenje pa deluje kot presnovni izziv, ki spodbuja celično obnovo in ohranja presnovno prožnost – sposobnost telesa, da se prilagaja in zdravo preklaplja med viri energije.

Takšne oblike askeze so danes redkost. Svet, ki nas obdaja, nam ponuja skoraj neomejene možnosti, a to obilje pogosto pomeni več dražljajev in več bližnjic, ne pa več kakovosti. Hrana, ki jo najlažje dosežemo, je pogosto visoko procesirana in osiromašena hranil, zasnovana tako, da nas ujame v zanko ugodja, ne pa v resnično prehransko ravnovesje. V takem okolju zavestna odpoved – bodisi udobju, nepotrebnemu hrupu ali pretirani prehranski izbiri – postane vadba jasnosti in notranje moči.

Kot je dejal Hipokrat, starogrški zdravnik, ki ga pogosto imenujemo oče medicine:

»Naj bo hrana tvoje zdravilo in tvoje zdravilo naj bo hrana.«

Tudi gibanje med ljudmi razkriva, kako daleč smo zašli. Na ulici, v trgovini, v gneči – marsikdo hodi, kot da je sam. Nezavedno zadevanje ob mimoidoče, ignoriranje prisotnosti drugega telesa, pozno in nerodno umikanje v zadnjem trenutku … Izgubljamo občutek za prostor, ki ga delimo z drugimi, in nežnost v gibanju, ki omogoča sozvočje v vsakdanji dinamiki. V ospredju je lastna pot – pogosto slepa za vse okoli.

Tudi pogled smo usmerili navznoter – a ne v zbranost, temveč v zaslone. Uporaba perifernega vida, ki je ključna za zaznavanje gibanja in prisotnosti drugih, je postala redkost. Izginjajo mikro-vljudnosti, ki omogočajo pretočnost skupnega gibanja – nadomestili so jih robovi osebnih mehurčkov, ki trkajo drug ob drugega.

Na treningu borilne veščine tak pogled ne zadostuje. Če se preveč osredotočiš na eno roko, boš spregledal gibanje druge. Če prepozno opaziš spremembo partnerjevega ravnotežja, si že zgrešil trenutek. Zato učimo pogled v prazno – mehko osredotočenost, usmerjeno v višino svojega horizonta, brez fiksiranja detajlov. Gledanje brez strmenja. Zaznavanje brez napenjanja.

Podoben princip najdemo v japonskem lokostrelstvu, kjer poudarjajo stanje zanshin – sproščene budnosti, ki presega cilj. Kot pravijo: če se preveč osredotočiš na tarčo, puščica zgreši. Zadetek pride kot naravna posledica usklajenosti telesa, diha in prostora – ne kot rezultat naprezanja.

V kitajski tradiciji yangsheng (養生 – “nega življenja”) je telo obravnavano kot celota, ki jo ohranjamo zdravo z ravnotežjem med delom in počitkom, med gibanjem in mirovanjem, med sprejemanjem in odpovedjo. Ta filozofija, prisotna tudi v drugih azijskih kulturah, poudarja nežno, a vztrajno krepitev vitalnosti – ne preko izčrpavanja, temveč preko premišljenih, vsakodnevnih izbir.

Kot pravi star kitajski pregovor:

»養身以長壽，養心以延年« – "Skrbno neguj svoje telo, da bo tvoj duh imel kje bivati."

In morda ni naključje, da so tudi na Zahodu v antičnih časih razumeli, da je to dvoje neločljivo.

»Anima sana in corpore sano« – zdrav duh v zdravem telesu – je temeljno vodilo antične misli.

Toda stik s telesom ni samoumeven – izgubljamo ga prav tam, kjer se je nekoč spontano vzpostavljal. Stopala, ki so večino človeške zgodovine hodila bosa po neravnem terenu, so prejemala bogat spekter dražljajev. Ti so preko mehanoreceptorjev in živčnih končičev krepili propriocepcijo, uravnavali mišični tonus in – kot domneva tudi refleksoterapija – vplivali na delovanje notranjih organov. Hoja je bila nenehen, nežen trening orientacije v prostoru in tiha komunikacija med telesom in možgani. Danes pa večino časa preživimo v mehkih podplatih in togih čevljih, ki zmanjšujejo senzorični vnos in prekinejo to povezavo. Izgubljamo torej enega najosnovnejših naravnih mehanizmov samoregulacije – ravno tiste vrste tihe vadbe, ki jo telo potrebuje za ohranjanje notranjega ravnotežja.

Naša vadba borilnih veščin se navezuje prav na ta princip: stik s tlemi, zaznava teže, občutek ravnotežja – vse to treniramo zavestno, a brez prisile. Ne gre za mučenje telesa, ampak za zavestno soočanje z izzivom. Potrpeti v položaju. Sprejeti partnerjev pritisk kot priložnost, ne kot grožnjo. Najti odziv brez izgube ravnotežja in notranje stabilnosti. To je vadba, kjer prestopiš mejo udobja, ne da bi se izčrpal – in prav zato spoznaš več o sebi.

To ni geslo »no pain, no gain«, ampak tiha gotovost, ki jo zgradiš z izkušnjo: če sprejmeš malo neudobja na vadbi, boš zunaj dvorane ostal bolj miren, bolj prožen in bolj zbran.

Morda je prav to ena od poti, ki jih kot družba potrebujemo – ne še več umetno ustvarjenega udobja, ampak več zavestno sprejetih trenutkov neudobja. Ne da bi iz njih naredili predstavo, temveč da bi si povrnili odpornost, ki smo jo zamenjali za navidezno varnost.

Da bi znali v vročini brez klime še vedno dihati mirno.

In da bi v hrupu sveta znali ohraniti svoj notranji steber.

Kajti mir ni odsotnost izzivov, temveč sposobnost, da jih prenesemo – ne da pri tem izgubimo sebe.